…

Utapljam se. Še vedno. Polzim nekam v globine. Hkrati upam, da bo kdo skočil za mano in me potegnil ven, po drugi strani pa tega nočem.

Sploh pa … komu se da ukvarjati z mano? Tebi – naključni obiskovalec? Ne laži samemu sebi. Pojdi ven. V mojem brlogu je zatohlo. To ni kraj, kjer želiš preživeti še en pomladni dan.

Ne rabim lažnega usmiljenja _{(čeprav ga)}.

Iščem smisel. In z vsakim metrom, ko se spustim globlje, izgubljam upanje, da ga bom še našla.

Moj obup je mrtva teža, ki je privezana name. Kot mlinski kamen, ki vleče v temo, zvest svojemu poslanstvu.

Borim se sama s sabo. No, v bistvu ne. Lažje je, če pustim, da temna stran zmaga.

Jokam, ker se počutim tako tesnobno. Tako samotno. Tako brezvezno. Tako nevredno. Tako patetično. Tako bedno. Tako BREZ.

Nemara sem edina, ki bi žalovala za sabo.

Juhej! Gremo v nov dan. V dan, ko bom na zunaj igrala klovna in v sebi gnila.

…

Utapljam se. O, moj Bog, utapljam se.

Pridi!

So ljudje, ki se v določenem trenutku življenja pojavijo in spremenijo vse.
Rutina dneva še vedno lahko teče kot običajno – hkrati je isto vse in hkrati nič.
Veš, da si se pustil spremeniti in da boš določenega človeka za vse življenje nosil s seboj.

---

Poznala sem ga še kot dečka. Že takrat je sekal ven. Bil kot svež veter, čeprav je včasih s svojo silovitostjo odnesel marsikateri prt z miz, ki sem jih postavljala pri svojem delu, pogosto pa tudi prevrnil kakšen stol.

In potem je postal moj prijatelj.

In nato so se najine poti razšle. Za lep čas.

In sedaj se vrača. Izgubljeni sin.
Dajmo – zakoljite pitano tele!

Kruh in voda

Koliko pajčevin! Ko se tale volkulja znova privleče na svoj blog po več kot polovici leta, bi bilo treba najprej narediti generalno čiščenje …

Ampak nisem tu za to, da bi se opravičevala sama sebi. Od oktobra naprej je bilo moje življenje prvenstveno posvečeno mladim, ki so mi bili na nek način zaupani. Dnevnemu razmisleku, kaj bi še lahko storila, kako bi jim lahko približala določene stvari. Jim lahko kako olajšam čas karantene? Kako naj jim dam vedeti, da so ljubljeni, dragoceni in cenjeni?

Bolj kot sem posvečala razmislek temu, kaj še lahko naredim, večkrat sem se znašla v slepi ulici – sama ne moreš ničesar storiti. Vključi v zgodbo tistega, ki lahko.
In sem. S svojo nepopolnostjo, krhkostjo in umazanostjo sem povabila Boga, naj on deluje v teh mladih, ki so me tako intenzivno spremljali v tem letu.

Kakšen je bil izkupiček doslej? – Ne bi rekla, da je vidno. Ampak upam, da klije seme. Nekje na varnem v topli zemlji in čaka, da prodre na plano.

---

Še posebej me je spremenil eden teh mladih.
Hrana je ena od mojih velikih skušnjav, prvenstveno sladkarije in drugi fast food priboljški. Ampak sem se bila prvič v življenju sposobna odreči obojemu za določeno obdobje z mislijo nanj. Štirje meseci odpovedi in pred mano nova odločitev. Z jutrišnjim začenjam devetdnevni čas ob kruhu in vodi. Daleč od tega, da sem svetniški spokornik. In niti ne vem, če mi uspe. Je pa z mislijo na tega posebnega fanta v prošnji za njegovo življenje.
Ne bo lahko, ampak če bi bilo – v čem bi bil smisel odpovedi?

Držite pesti! Zame … in zanj …

Le prah vesolja … in to je super!

Kdaj se je travna bilka odločila, da postane drevo? Kdaj je tisti naš pra(na n-to potenco)prednik želel vdihniti zrak svobodno brez vodnih mehurčkov?
***
Danes je dan, ko je moja vera močna. Bila sem zunaj. Samo korak stran od hiše in že sem se znašla na pobarvanih travnikih, sredi gozdov, ki se ravnokar odmetavajo svojega bremena.
Zakaj se je prvo drevo odločilo spomladi pognati liste in na jesen iz njih znova izsrkati barvo ter jih pustiti na milost in nemilost hladnemu jesenskemu vetru?
***
Tega sem vajena. Ko se na tak dan sprehajam, se asociacije in nenavadna vprašanja zaganjajo vame ob vsakem skrivenčenem deblu, ki ga srečam, in ob vsakem kamnu, ki ga odnese proč pri čudnem kotu pod katerim se sreča z mojim čevljem.

Danes sem se dotikala travnih bilk ob poti. Pri vsaki sem pomislila, če je to morda zadnjič. Stopala sem po makadamski poti in razmišljala o tem, koliko generacij je ubiralo isto pot pred mano, koliko jih bo, ko bom tudi jaz samo še bežen spomin preteklosti.

Nebo nad mano so le vsake toliko prerezala letala, ki so za sabo risala bele črte. Pot letala … kot pot človeka. Vzameš zalet in letiš. Puščaš za sabo sledi, ki se sčasoma zabrišejo. Če imaš srečo, tvoj let spremlja jasno nebo in jasna črta. Večina ljudi te spremlja le od daleč in se niti ne ubada s tabo. Morda se ob tebi kdo ustavi in se vpraša, od kod neki prihaja in kam gre. Tisti najbolj drzni vstopijo vate. Ti dovolijo, da jih del poti poneseš s seboj. In ti letiš … Vase sprejemaš vedno nove ljudi, včasih kakšnega povratnika. Letiš, dokler ni več goriva. Včasih se tvoja pot konča, ko se zdi, da so cilji doseženi, včasih strmoglaviš sredi leta. Preprosto pride do kratkega stika, ni več upanja, morda te objamejo pretesni temni oblaki. In takrat padeš, da se spet združiš iz zemljo, s katere si se pognal. Čisto mogoče poneseš s seboj v smrt še koga …
***

Ampak … danes je moja vera močna. Danes sem se sklonila in se dotaknila zemlje. Poskusila začutiti njen utrip. Danes sem se čudila.
Temu, da sem, da smo, da (karkoli) je.
Kakšen čudež.

Ravno pred kratkim sem brala o tem, kako je z velikim pokom nastalo ravno pravo razmerje kvarkov in antikvarkov, da se niso med seboj izničili in da so ustvarili potencial za nastanek vsega.
Brala sem, kako se je vesolje začelo širiti z ravno pravo hitrostjo. Če bi bila hitrost širjenja sekundo po velikem poku manjša le za delček od sto tisoč milijonov, bi se vesolje sesulo vase, še preden bi doseglo današnjo velikost. Če bi bila hitrost le malček večja, se ne bi mogli oblikovati planeti in zvezde.
Brala sem, da če bi bila močna jedrska sila, ki skupaj drži nevtrone in protone, le malček šibkejša, bi nastajal samo vodik. Če pa bi bila le malo močnejša, bi se ves vodik takoj spremenil v helij, kar bi preprečilo nastanek težjih elementov. Poleg tega je jedrska sila ravno dovolj močna, da je nastal ogljik in se ni takoj spremenil v kisik.
To so stvari, ki jih razumem le delno. Preveč so, da bi jih zajel moj um. Lahko jih le srkam in se jim čudim.

Fizik Freeman Dyson je zapisal: “Bolj ko raziskujem vesolje in podrobnosti njegove zgradbe, več dokazov srečujem, da je vesolje v nekem smislu moralo vedeti, da prihajamo.”

Vesolje se je pripravilo na nas. Name, nate …

Sem del Božjega načrta. Danes to res čutim. Prah vesolja … a del Božjega načrta.

Bogu hvala!

Poslanstvo sobne praproti

Prejšnji teden ni bil moj teden. Počutila sem se utesnjeno, težko sem dihala, v prsih me je stiskalo. Skoraj kakor bi bila živa zakopana. Dan za dnem, en predihan trenutek za drugim, en pogovor, ki je sledil prejšnjemu in počasi sem se izkopala.

Sem pa danes zasledila citat, ki je tudi situacijo prejšnjega tedna nekoliko obrnil okrog:

Kakšen nov vpogled v to, kar sem doživljala. Doživljala sem le hlad in samoto. Niti pomislila nisem, da bi lahko v situaciji, v kateri sem se znašla, cvetela, vzbrstela, zrasla, ozelenela, oživela.

Sem pa v dneh, ki so sledili, razmišljala o tem, kako je moje poslanstvo vseeno povezano z rastlino – s sobno rastlino.
S katero? – Ne vem. Najbrž ne s kakšno veličastno monstero ali elegantno orhidejo, prej z neopazno vijolico ali sobno praprotjo.

Kateri koli izmed rastlin že ustrezam, mislim, da moj smisel, moje mesto v tem svetu precej dobro opiše.
Sobna rastlina je nekaj, kar ni nujno potrebno za to, da lahko hiša dobi naziv dom. Dom je kraj, ki ga za svoje pribežališče izbere družina, se vanj vrača, ga zaznamuje s posebnim dotikom, ki mu da karakter. Rastlina je lahko del tega ali pa tudi ne. Toda če najde prostor v domu, potem nemara da prostoru dodatni kisik, morda ga poživi in razgiba, morda vnese vanj nekaj življenja. Seveda od časa do časa potrebuje vodo, saj sama do nje ne more. Seveda ne more brez sončnih žarkov. Če se kdaj spomnijo in jo presadijo v večji lonec, ji še posebej dobro dene, da ne omenjamo dodatkov gnojila. Morda se zgodi, da od časa do časa začne veneti. Zgodi se celo, da jo napadejo škodljivci. Morda je kdaj na samem robu preživetja. Toda nekaj dodatne skrbi in pozornosti – in je znova sposobna zacveteti, morda pognati nove poganjke, se razrasti, razbohotiti in biti na razpolago z vsem kisikom, kar ga premore.

Tako se počutim jaz v odnosu s svojimi prijatelji, predvsem tistimi, ki si ustvarjajo nove družine. Rada cvetim v njihovi družbi. Upam, da bom to vedno znala.
… Da bom vedno znala prebiti zgornjo plast zemlje, ki me bo (zanesljivo spet) pokrila. Da bom znala v takih trenutkih črpati iz teme okoli sebe in se opogumiti za pot navzgor – na plano in na svetlobo.

Dobro je

Dobro je, kadar se oblaki razgrnejo. Dobro je čutiti sonce na koži.

Vem, da bodo nevihte zanesljivo še prišle. V mojem življenju so ravno takšna stalnica kot vsak nov vdih. Morda me naslednja čaka že jutri. Ampak trenutno mi ni mar. Nebo je sicer še oblačno, ampak tu in tam skozi oblake že pronicajo sončni žarki.

Dobro je, ko se kljuvajoči glas v glavi stiša in da besedo Tišini.

Dobro je, ko se ne počutim več tako zelo sama.

Dobro je spet čutiti željo po življenju. Ker čisto iskreno – par dni nazaj je ni bilo. Par dni nazaj je bila samo megla. Niti ne tema. Ko je res temno, se vsaj zvezde bolje vidijo. Ko je megla, včasih ne vidiš niti koraka pred sabo.

Dobro je, da spet nekako čutim del smisla. Da spet vidim niti, ki držijo skupaj odnose z drugimi. Ponekod so zlepljene nazaj, ponekod še nekoliko natrgane, ampak zaenkrat me držijo. In to je dobro.

Dobro je, da sem spet sposobna slišati smeh in se smejati. Ni še jasnega, čistega smeha – prej se sliši nekoliko prehlajeno. Ampak JE in to je trenutno edino, kar šteje.

Dobro je, da se jok počasi umika. Dobro je, da ima ta puščava nekaj oaz.

Moje srce ima nekaj ozeblin. Ampak s toplino bližine mislim, da se bo spet pobralo.

Dobro je imeti prijateljice, ki molijo zate.

Dobro je imeti sestro dvojčico. Pa sestrično. Pa BRATA ❤

Dežuje

Ne vem, kaj se dogaja z mano. Vse v meni brbota in vre …
… Skoraj eno leto nisem imela potrebe, da karkoli napišem. Sedaj sem že v pisanju tretje objave DANES.
Pred mano so še trije delovni dnevi tega tedna in resnično nisem prepričana, da sem jih sposobna zvozit. Če bi lahko, bi si že jutri vzela dopust. Tako je bil prvi možen termin v ponedeljek.

Prvič, kar pomnim, sem vzela dopust zaradi svojega počutja. Doslej sem vedno dopust namenila raznim projektom in akcijam. Lani in predlani celo za skupen odhod na morje. Ampak vse to je bilo na nek način povezano s skupnostjo. Tokrat prvič zame – da pridem k sebi, kolikor mi bo to v enem dnevu uspelo. V vsakem primeru se mi bo vsaj delovni teden skrajšal za en dan, kar pa nemara tudi nekaj pomeni.

Ne vem več, kje pobiram solze, ampak vsaka druga beseda, ki jo nekdo izreče, vsako drugo dejanje, ki ga nekdo stori, me spravita v jok. Pravo olajšanje je zapreti vrata svoje sobe, kjer mi solza vsaj ni potrebno skrivati pred drugimi. Če bo šlo tako naprej, bom v kratkem potrebovala sončna očala. Počutim se ujeto v kletko, ki manjša svojo prostornino, moje telo pa se spreminja v dokaj trdno ameboidno snov, ki polzi na prostost.
***
Vem, da kar nekaj prijateljev misli name v teh trenutkih. Prvič, da sem res prosila prijateljice, naj namenijo kakšno molitev zame. Navadno sem polna prošenj in namenov za druge drage ljudi.

Vem, da moram nekako prebroditi tole. Ampak moji koraki so tako negotovi, da se počutim kot dojenček, ki se je ravno dobro naučil hoditi.
Rada bi že utrgala s sebe ta pijavkasti egoizem in temno senco smiljenja same sebi, pa me tako prižemata k sebi, da goltam po kisiku.

Rada bi spet videla sonce skozi oblake. … Pa dežuje … lije … solza za solzo.

-“Crying is all right in its way while it lasts. But you have to stop sooner or later, and then you still have to decide what to do.”

 

Senca neke lipe v nekem parku

Nisem šla v službo. Vsaj ne še zdaj. Danes bom lovila zadnjo minuto, ko se še lahko brez sankcij logiram. Ne morem. Že tako bo muka preživeti 6 ur na delovnem mestu med ljudmi, ki mislijo, da me poznajo, pa nimajo pojma, kaj se dogaja z mano. Razmišljala sem celo, da bi zaprosila za dopust in se nekam odpeljala.
Tako sem sedaj pristala sredi mesta na kamniti klopi pod lipo. Poskušam izprazniti glavo in napolniti dušo, pa ne gre. Prva je zabetonirana, druga pušča.
Sonce, ki greje danes, je povsem drugačno sonce od tistega izpred dveh dni. Nisem srečna, danes ne. Danes sem precej razklana, osamljena, nesrečna. Kot da ne bi bila prava jaz.
… Po drugi strani pa … morda je to moj pravi jaz in so vse drugo le maske.

Zrem v telefon, da bi pred mimoidočimi skrila solze. Da se ne bi ukvarjali z mano, da bi bili zgolj osredotočeni na svojo srečo in ne na nek kup nesreče sredi parka.
***
Gledam lipo pred sabo in njeno senco. Morda sem na očeh drugih videti kot ta trdna zeleneča postava, ampak vse, kar vidim in čutim jaz, je le brezoblična senca na tleh. Nekaj, po čemer lahko vsak hodi. Nekaj temnega, brez življenja. Nekaj, kar bo izginilo, ko bo izginil zadnji sončni žarek v mojem življenju, in se zlilo s temo okolice.

Gledam krokarja, ki je iz koša v bližini povlekel vrečo s smetmi in jo kos za kosom razcefral ter pustil na tleh ostanke, ki ga niso več zanimali.

Razcefrano … kos za kosom … ostanki, ki nikogar več ne zanimajo … na napačnem mestu  … v spotiko drugim … Kje sem že to videla?

***

Kdo si? Zakaj te ne prepoznam več …

Sama. Poglavje 315.

Edinci smo rojeni s prekletstvom strahu, da bomo nekoč ostali sami. Kot en virus tiči v nas in čaka na priložnost, da se aktivira in nas razžre. Včasih delček za delčkom, postopoma, spet drugič v sekundi. Použije nas kot uničevalne posledice bombe.

Ne vzgoja, ne materialne dobrine – bratje in sestre so največji dar, ki ti ga starši lahko dajo, največja dediščina. Nekdo, ki ga brez zadržkov pokličeš, nekdo, ki ga brez zadržkov prosiš za uslugo. Če si z nekom delil isto maternico, lahko tudi iste stiske, ista veselja.

Kaj dobimo edinci? – Moje otroštvo je bilo precej osamljeno. Ja, imeli so me radi. Ne, nismo bili v finančni stiski. Ampak tudi – ne, nisem se smela družiti z vrstniki na vasi. Ja, veliko popoldnevov sem preživljala sama. Pogosto v hiši, redko zunaj, pa še takrat v radiju 10 metrov okoli hiše.

Idealno gojišče egoizma, zagledanosti vase in trme. Po drugi strani sicer tudi ljubezni do branja in krepitve domišljije, toda kaj sploh ostane osamljenemu otroku drugega, kot da uteho išče v domišljijskih zgodbah in izmišljenih prijateljih, ki se z njim igrajo.

Povsem nekaj običajnega je bilo, da sem se sama s sabo igrala človek, ne jezi se, spomin in nekaj prilagojenih izmišljenih iger s kartami. V njih so med samo tekmovale moje izmišljene osebnosti. Imela sem celo razpredelnice, v katere sem vpisovala točke za zmage, ki so si jih pridobili. Celo favoriti so bili med njimi. Pri igri človek ne jezi se sem vedno navijala za rdeče, občasno sem se sprijaznila z zmago rumenih, vsekakor ne modrih in bog ne daj zelenih.

Ko takšen otrok vstopi med sovrstnike v šoli, je trk neizogiben. Nikoli prej nisem bila vajena reševati svojih težav z drugimi, zakaj bi jih takrat. Večja fizična moč od drugih mi je dala to “prednost”, da so bili konflikti hitro urejeni s kakšnim udarcem. Bravo – na lestvici priljubljenosti sem blestela.

***

Ko si obkrožen s sovrstniki vsaj v šolskem sistemu, se ne sprašuješ toliko o svoji osamljenosti. Morda ob popoldnevih, ko ti zmanjka šolskega dela, velikokrat med počitnicami, ko si znova prepuščen samemu sebi in svoji domišljiji. O tem se začneš spraševati kasneje, na fakulteti in še posebej ob njenem zaključku.

Kar naenkrat nimaš več samoumevne družbe, ki je tam, vsak dan, vedno znova. Začneš se obdajati z aktivnostmi in obveznostmi – tem več, tem bolje – da bi ti zaposlile misli, ti priskrbele družbo in zapolnile prostorčke, v katere bi se lahko naselila osamljenost.

Ampak osamljenost je zvita. Bilda se in se uri v  spretnostih, da udari takrat, ko se pomembni projekti zaključijo, ko se pomembni ljudje umaknejo in se naredi nekaj novega prostora. Takrat udari premišljeno, neusmiljeno in kruto. Posebej je programirana, da ubije vse, kar spominja na upanje, veselje in hvaležnost. Trga, cefra, grize, razbija, lomi.

***
Eden takih zmagoslavnih pohodov se je zgodil kakšen dan nazaj. S prijatelji smo bili na izletu. Nekaj adrenalina, krasno vreme, super družba, poln dan. Za piko na i – postanek pri gradu z veličastnim razgledom na sončni zahod nad morjem. Si sploh lahko predstavljate kaj lepšega? Opazovanje enega najlepših dnevnih čudežev v družbi ljudi, ki so ti kot družina. Ki o tebi vedo stvari, ob katerih še sam zardiš. Ki so čista ustekleničena sreča – Felix felicis.

Sončnega zahoda ne moreš opazovati v hrupu. Vsaj ne zares. Moraš se umiriti, opazovati, postati eno z zadnjim dihom narave. Se preseliti v en kotiček v sebi, meditirati, če hočete. Moraš izprazniti del sebe, da lahko vanj vsrkaš to, čemur si priča pred sabo.

Tišina, praznina – BUM – idealna priložnost, na katero čaka osamljenost. Potrebuje le malo prostora, da izleže svoj gnili zarod, ki bo kot kukavica pometal iz gnezda vse ostalo, da bo lahko nahranil svoj zajedalski ego.

Razmišljala sem o tem, kako so ti ljudje, ti moji prijatelji, prihodnost in jaz preteklost. Kako prinašajo na ta svet veselje, kako sem jaz tista, ki sem ga z izjemno prefinjenostjo sposobna uničiti.

BAM … BAM … sreča celotnega dneva se je pred mojimi očmi podirala kot stolp iz kock.

“Ti si preteklost. Ne sodiš zraven. Nimaš kaj dati. Uničuješ. Ostala boš sama. Opazovala boš srečo drugih v svoji nemoči. Nima smisla. Tvoja pot je slepa ulica. Ne rini se zraven. Nihče te ne potrebuje. Ničesar ne znaš. Nisi kot drugi. Zakaj zajedaš priložnosti drugim? Kaj sploh lahko pokažeš, da si naredila? Imaš sploh kaj, kar lahko prispevaš? Zakaj še vztrajaš? Nekdo, ki se šlepa. Nekdo, ki je sam po sebi nič. Prah zemlje. Nikogar nimaš. Ostala boš sama. Sama. Sama. Sama!”

Konec. Vse je bilo požrto. Niti sledi več o sreči. Črna luknja. Vakuum.

Prejokala sem celo pot domov. Pa ni bila ravno kratka. Prejokala sem pol noči. Preostanek naslednjega dneva.
***

Tu je nov dan, Začel se je s cmokom v grlu, s kepo v trebuhu, s pritiskom v glavi.
Neka neznana sila se oklepa mojega prsnega koša, kot bi mi želela iztisniti zadnji dih zraka … Kar bi bilo celo neke vrste olajšanje. Najtežje je, da si po vsakem izdihu še vseeno prisiljen narediti nov vdih. In da pri vsakem vdihu vate vrta obtoževanje, da odžiraš dober kisik nekomu drugemu. Da te ni škoda, da si pogrešljiv in nepotreben.

***

Počutim se tako zelo samo. Pot, ki je pred mano je zarezana in v megli. Naveličana sem tega, da sem stalna poraženka, da moram stalno čez faze izgubljanja ljudi.

Ne vidim se v prihodnosti. Morda zato, ker je nimam.